"Ultimativni" zvočniški koncepti

Planarni, horn, dinamični...
softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

"Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 25 Apr 2009, 22:35

Ker me analiziranje "vrhunskih" zvočniških konceptov, ki so dandanes zelo popularni med audiofili, neskončno dolgočasi (tudi njih zvok), sem se odločil, da malo pohitrim zadevo.
Sicer na tem forumu obravnavamo tudi low fidelity zadeve, ampak to počnemo brez velikih pretenzij.
Torej, tukaj bi naj pisali o ultimativnih pristopih pri dizajniranju zvočnikov. Kaj bi dandanes sploh lahko bilo ultimativno, če upoštevamo neovrgljivo dejstvo, da je razvoj avdio reprodukcije pravzaprav takorekoč šele na začetku in če upoštevamo, da je že sam softver (plošče, takšne in drugačne) s stališča kvalitete posnetkov, obupen? Ne mi zdaj omenjati audiofilskih firm, ki snemajo audiofilska sranja, vse to je na nivoju kamene audiofilske dobe, napram živemu zvoku, sploh pa da ne omenjam pop produkcije, ki se valja v lastnem blatu. Mikrofoni in mikrofonski predojačevalci imajo velike težave pri kvalitetnem zajemanju zvoka, to vem iz prve roke.

Če ste mnenja, da je današnja stopnja avdio reprodukcije dosegla že zelo visoki nivo, potem je najbolje, da tega sestavka sploh ne berete, vas bo spravil v slabo voljo. Če imate o "vrhunskem" avdiu zelo lepo in zacementirano mnenje, potem bo to, kar sledi, za vas čista herezija. Če pa ste odprte glave in pripravljeni predsodke dati na stran in pretehtati argumente za in proti, potem mogoče lahko pridemo do zanimivih odgovorov in možnosti.

Za tiste, ki mislite, da je osebni okus edini merodajen, naj rečem tole: če to trditev sprejmemo, potem je vse možno in vse je enakovredno, vendar to potem privede do te zmešane situacije v avdiu, ki trenutno vlada in ki potem omogoča vsakemu nedeljskemu vrtičkarju, da sodeluje v resnih debatah o absolutnih dometih reprodukcije zvoka. Potem je najbolje reči, imamo dve kategoriji:

- fun fidelity, kjer kreiramo zvok po svoji presoji in osebnih preferencah, tukaj je možno dobesedno vse, razen poseganja v debato o visoki vernosti zvoka živi referenci.

- high fidelity, tukaj so zahteve striktne in osebni okus zelo malo vpliva, če sploh kaj, ampak bolj objektivni parametri. Sicer bom rekel takole: vrhunski hajend ima tudi fun factor (špasfaktor) zelo izražen, če vse štima in ni bil mišljen, da bi bil dolgočasen, takšnega so ga naredile "mainstream" publikacije in idijotski reviewerji.

Nad vse skupaj bi pa postavil slušne sposobnosti in tukaj bi rekel, da če slišite najbolj minuciozne razlike v zvoku interkonektov (kao), ne slišite pa, da se zvočnik dere, da eden visokotonec ne dela ali pa, da je celo eden zvočnik v kontrafazi (vse to sem pri "audiofilih" že doživel), potem nimate pravice posegati v debate o tem, kaj se približuje živi referenci, žal. Pri nas (tudi po svetu) je situacija ravno takšna, da kdorkoli ima čas in veselje do posluha, lahko teži ljudem v neskončnost. Sam nimam nič proti fun fidelity, še celo odlična ideja se mi zdi, imam pa poln kufer muvanja po blatu. Pravzaprav me neskončno dolgočasi invalidski hajfaj, ki se predstavlja, kot hajend.

V svojem "nekajletnem" ukvarjanju z zvočniki, sem nekako uspel sprobati praktično vse ustaljene in prevladujoče filozofije gradnje zvočnikov, pa naj bo to v smislu principa delovanja nizkotoncev (škatle: zaprte, refleksne, pasivne membrane transmisije, aperiodično dampirane, bandpass, horn ali open baffle), v smislu sevalnih karakteristik (monopolarni, dipolarni in omnipolarni), v smislu vsemogočih vrst kretnic (serijske in paralelne, strme in blage), konvencionalne in eksotične zvočne enote (dinamični zvočniki - konus ali kalota, ribbon, magnetostat, air motion transformer, kompresijske enote, plazma visokotonci) in ne vem kaj še vse, tisto kar nisem uspel osebno narediti, sem pa izdatno preposlušal drugje (pri znancih, na sejmih, razstavah).

Zvočne enote - moji zaključki so sledeči:
- za pogojno rečeno ultimativni rezultat (za današnji nivo tehnologije), so direktno sevajoči dinamični zvočniki (konusni in kalotni) na srednje visokotonskem področju milo rečeno neuporabni.
- širokopasovni (fullrange) zvočniki tipa Lowther in drugi, še bolj eksotični, so dobesedno patetični
- kompresijske zvočne enote v okroglih hornih tipa Tractrix, Spherical in Le Cleach so že v mnogo boljši poziciji,vsaj teoretično
- veliki planarni, ribbon, elektrostati in še kašni eksotični, kot je Heil, pa nekako vodijo in to v teretičnem in praktičnem smislu.

Zakaj tako? Razlog leži v sevalni površini. Če hočemo oponašati živi zvok (izjemno težka naloga), rabimo zelo veliko sevalno površino. Ena 1" kalota, dva 6" konusna srednjetonca in dva 12" nizkotonca, še zdaleč ne predstavljajo rešitve (da ne omenjam bookshelf hajend škatuljic). Edino, kar lahko ponudijo, je "bass slam" (nizkotonski hrup), na srednje, sploh pa visokotonskem področju nimajo niti osnovnih pogojev za premikanje zraka, da ne omenjam teže njihovih membran. Tudi, če imajo vse te enote zelo dolgi hod, je ta karakteristika, še posebej na srednjevisokotonskem delu zelo nezaželjena. Na vsak način je bolje imeti veliko površino in mali hod, kot pa obratno. Tisti, ki ste to slišali, boste vedeli o čem govorim. Američani imajo za to lep izraz:
- low intensity per unit area of radiating surface ali pa
- low surface loudness
Ali to pomeni, da so planarci, ribboni in elektrostati idealni? Daleč od tega, zgolj "malenkost" boljše pogoje imajo. Z vso to, nekajkrat večjo površino pridobimo veliko večjo zmožnost reproduciranja kompleksnih glasbenih vsebin, ki se na zvočnikih, ki imajo malo sevalno površino, čujejo zelo naporno, pravzaprav tečno.
Za primer naj navedem ribbon, ki ima recimo 2 cm široko in 100 cm dolgo membrano, tukaj je aktivna sevalna površina 200 cm2, kar je približno toliko, kot je ima 8" nizkotonec, teža "membrane" (traku) pa je okrog 0.6 grama, ima pa horizontalno sevalno karakteristiko 20 mm kalote. Isto široki ribbon, dolžine 200 cm, ima 400 cm2 efektivne sevalne površine, težo okrog 1.2 grama in isto polarno karakteristiko. Ob tem naj omenim še hod, ki tipično lahko znaša +- 5mm. Vse skupaj pravazprav ni tako slabo, ali ne?

Sicer imajo elektrostati še večjo aktivno površino, vendar ta rezultira v mnogo večji usmerjenosti višje frekvenčnega spektra, kar ponavadi pomeni zelo ozek "sweet spot", oziroma efekt velikanskih slušalk, torej zvočnik za samo enega poslušalca. Je pa ta usmerjena karakteristika lahko zelo dobrodošla v akustično živahnih prostorih (mnogo stekla in golih površin).

V tem oziru so okrogli horni tipa Tractrix, Spherical in Le Cleach tudi v mnogo boljši poziciji, ker imajo kompresijske komore, ki preko akustičnih transformatorjev (hornov), rezultirajo v praktično mnogo večji končni efektivni sevalni površini. Se pa hudič tukaj skriva v rezonancah materijalov membran, ki so večinoma uporabljani v kompresijskih enotah (aluminij, titan, berilij, etc) in čigar negativen efekt je zelo slišen v malo zahtevnejših glasbenih materijalih (zborovsko petje, na primer). Tukaj do neke mere pomaga kvalitetna single ended elektronika, tranzistorska ali lampaška, z močnimi tranzistorskimi ojačevalci, ki imajo mnogo ojačevalnih stopenj, je tu ponavadi kriza.

Se nadaljuje
Attachments
Apogee Fullrange and Centaurus.jpg

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 04 May 2009, 14:20

Glede na postavitev zvočnikov v sobi, bi lahko te razdelili v dve osnovni skupini:

- prosto stoječe

- zidne zvočnike (montirane na ali v zid)

Prosto stoječi so lahko v škatli ali pa brez (open baffle ali dipol). Vsi zvočniki v škatli emitirajo zvok po principu "sound pressure" (z monopolarno, bipolarno ali omnipolarno sevalno karakteristiko) in vsi open baffle (dipolarni) zvočniki emitirajo zvok po principu "sound velocity", v tem je temeljna razlika, več tukaj:

http://www.musicanddesign.com/roomgain.html

http://www.musicanddesign.com/roomgain2A.html

Po domače povedano, OB zvočniki (dipoli) za razliko od škatel ne ustvarjajo utrujajočega nabijanja nizkotonske energije v sobah in ušesih, kar je mogoče komu celo všeč, jaz osebno pa imam raje izjemno sproščen in neutrujajoč način reprodukcije zvoka in še posebej nizkotonskega področja, ki ga omogočajo dipoli. Ti imajo sicer eno veliko pomanjkljivost,to je nizek izkoristek, zaradi akustičnega kratkega stika, ampak tukaj govorimo o kvaliteti reprodukcije in v tem oziru dipoli vodijo pred škatlami (sicer ne vsi, odvisno od doslednosti izvedbe). Zvok dipola, pa naj bo v obliki OB z dinamičnimi konusnimi nizkotonci, ali pa v obliki planarne/ribbon tehnologije, meni osebno predstavlja izjemno transparentno in nenaporno obliko zvočne reprodukcije, ki niti po več urnem poslušanju ne utruja, za razliko od škatlastega načina. Tudi najbolj rigorozno ojačane in dampirane škatle ne morejo izničiti vpliva zvočnih odbojev znotraj škatel, ki zelo močno vplivajo nazaj na membrane in s tem na končni zvok celotnega zvočnika.

V času, ki prihaja, bomo vse pogosteje srečevali tudi zidne zvočnike (inwall in wall mounted) in to ne samo v home theater varijantah (kamor jih vgrajuejo iz prostorskih razlogov) ampak tudi v hajfaj ali pa, če hočete hajend varijantah. Mogoče se vam bo ta ideja zdela idijotska, vendar vam zagotavljam, da je vse prej, kot to.
Takole bom rekel:
če mora biti zvočnik v škatli in imamo "sredi" sobe bolj malo prostora, je zidna varijanta idealna. Tudi v zvočnem smislu ima cel niz prednosti, pred prosto stoječo škatlo. Sedaj bo marsikateri zagriženi orto hajender rekel in kako je pri zidnem zvočniku z nam avdiofilom tako ljubim parametrom globine zvočnega odra? Spet ta frdamana globina, najbolj zloglasen, zlorabljan in iracionalen termin v avdiu. A je to mogoče glavni izvor transcedentalnega orgazma pri poslušanju glasbe v živo? Kaj pa pojmi, kot so: barva zvoka, dinamika, energija, živost, teža, naravna (neprisiljena) resolucija? Ti pojmi morda ne odtehtajo te , bože sačuvaj, glupe globine?
Ravno sedaj poslušam zvočnike, ki imajo te globine na pretek in vendar ne vem, kaj naj si začnem z njo. Ne vem v kakšnem smislu bi naj predstavljala izvor zadovoljstva in kakšna je njena umetniška, glasbeno sporočilna vrednost?
Seveda rahlo pretiravam (ali pa tudi ne), ampak moram, da vas vsaj za trenutek prebudim iz te globoke audiofilske hipnoze v kateri se mnogi nahajate. Kamorkoli človek pride, posluša samo o globini, nje prisotnosti ali odsotnosti, vse se začne z njo in tudi konča, vse drugo je domnevno postranskega pomena, amen.
Pa bom rekel, da tudi ta tip zvočnika vsebuje to prostorsko komponento, samo ne kreira je po svoje in poudarja prek vseh meja.
Čeravno sem sam ljubitelj dipolnih zvočnikov, pa to nisem zaradi sevanja, ki ga oddajajo nazaj v prostor in s tem povečanega prostorskega vtisa, ampak zaradi pomanjkanja škatlastih koloracij.

Zidni zvočnik predstavlja iz stališča sevanja zvočnih enot v prostor, takorekoč idealne pogoje za njihovo delovanje:

- izkoristek srednje nizkotonskih zvočnih enot je dosti večji, ker delujejo v pogojih neskončne ploskve
- dosti ugodnejši efekt difrakcije ohišja, kot v ozkih, prosto stoječih škatlah
- nizkotonske uglasitve (bass alignments) so lahko predampirane, ker jih na koncu zid ojača (odlična ekstenzija)
- drastično bolj uravnotežen nizkotonski frekvenčni razpon napram prosti postavitvi škatle
- podpora zidu pri stabilizaciji tresljajev ohišja in to na veliki površini
- subjektivno izjemno silovita in dinamična reprodukcija celotnega zvočnega spektra, pravo nasprotje tečnega, plehkega, tenko piskajočega minimonitorskega, "audiofilskega" zvoka

Čeravno v škatli, pa je nizkotonsko področje mnogo bolj poslušljivo, ker ni tolikšnega izstopanja posameznih frekvenc, kot pri prosto stoječem zvočniku, ki ima drastična nihanja celotnega bas področja, zaradi neugodnih stojnih valovanj in z njimi povezanih utrujajočih posledic na našo psiho.

Najpomembnejši del wallspeaker filozofije pa se pravzaprav skriva v pristopu, ki pravi, da je za verno reprodukcijo živega zvoka potrebno eliminirati vpliv tim "second venue" - sobe po domače, če vzamemo v obzir, da "first venue" predstavlja originalni prostor, kjer je posnetek bil narejen in da v bistvu avdio sistem, oziroma soba ne bi smela dodajati nikakršne dodatne prostorske informacije, ker je ta vsebovana že na začetku, oziroma v posnetku. To pomeni, da ko mi vlečemo svoje dragocene škatuljice proti sredini sobe, s tem poslabšujemo pogoje za nemoteno reprodukcijo originalnega zvočnega dogodka, ker poleg izvornega, direktnega zvoka, ki ga oddaja zvočnik, tukaj pride še do celega niza odbojev od zadnje stene, ki odvisno od sobnih dimenzij in splošne akustike, po svoje dodajajo poljubne koloracije, ki jih na posnetku ni bilo. Če pa zvočnik montiramo na (v čim tanjše ohišje) ali v steno, s tem onemogočimo zakasneli odboj od te stene, kar eliminira celo vrsto popačenj, ki jih odboji od te stene generirajo.Več tukaj.

Dandanes imajo praktično že vse zvočniške firme v svojem programu cele serije zvočnikov namenjene zidni vgraditvi (večinoma low fidelity), pa naj si bo to v inwall ali wall mounted varijanti. Seveda pa tudi tukaj velja, da v srednje visokotonskem področju prednjačijo planarni/ribbon/ESL principi, glej recimo Wisdom Audio, ali pa American Power & Light.

Čeravno je za wallspeaker pristop možno uporabiti praktično vse metode nizkotonskih principov delovanja škatel, bi tukaj, kot najprimernejšega izpostavil transmission line, ki omogoča primerno uglasitev, ekstenzijo in minimalno kompresijo nizkotonskega področja, pa tudi manj površinskih tresljajev na ohišju, seveda v primeru, da uporabimo "straight line" in ne "tapered line", v tem primeru je namreč lahko presek kanala enako velik, kot je površina nizkotonca, kar pomeni, da lahko nizkotonec (skoraj) brez kompresije potisne enako količino zraka naprej in nazaj.

Sam sem se o prednostih tega pristopa že prepričal, ko sem za soforumaša razvil wallspeaker na drugem koncu Slovenije. Ob tem naj še omenim, da se mi zdi wide baffle princip, nekako vmesna stopnja med štirioglato, prosto stoječo škatlo in zidnim zvočnikom. Pri tej vrsti ohišja so povečanega izkoristka deležne samo srednjetonske enote (zaradi praktičnih dimenzij ohišij in s tem povezanih valovnih dolžin), pa vendar je razlika v zvoku napram ozkim ohišjem zelo opazna.
Attachments
Steinway Lyngdorf LS Sound System1.PNG
Steinway Lyngdorf LS Sound System2.PNG
Home Theater inwall ribbons.jpg
Wisdom Audio L150i 600 wallspeaker.jpg
(26.29 KiB) Downloaded 5301 times

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 28 May 2009, 12:17

Čeravno je ta tematika "neskončna", bi lahko za zaključek rekel sledeče (ziher sem kaj pomembnega izpustil, eh):

na podlagi slišne izkušnje je moj "rang und namen" vrstni red obraten od pop masovne lestvice zvočniških hitov:

1st - line/planar/dipole
2nd - horn/waveguide
3rd - njegovo visočanstvo dinamični konus/kalota, v škatli

Govorim seveda o potencijalu, ki ga ima vsaka od teh tehnologij, v praksi sem seveda že slišal slabe primerke planarnih zvočnikov (sicer redkost, ponavadi bolj zaradi neadekvatnega pogona - feršterkerjev) in dobre primerke dinamičnih (tudi redkost), mislim pa, da ima prva in druga skupina že v štartu boljše teoretične pogoje zaradi (spet te frdamane) večje sevalne površine (& drugih faktorjev - fak!). Sicer mi je malo mar za teoretične prednosti, če te niso slišne v praksi, ampak v tem primeru so očitne.

Ker se po svetu, sploh pa pri nas (saj veste kakšni smo slovenceljni :twisted: ) ves ta hajfaj/hajend krš tretira, kot statusni simbol in predmet neskončnih prepucavanj med av-diy-o-fili in ker večina (ne vsi) to uporablja za svoj egotrip, bo seveda marsikateri "ponosni" lastnik renomirane robe ob zgornjih sestavkih povesil nos.

Ob tem mi dovolite, da vas spomnim, da je pravzaprav osnovni namen te tehnične ropotije reprodukcija glasbe in to takšne, ki nam bo predstavljala življensko inspiracijo in pozitiven odnos do vsega na tem svetu. Saj veste "ko peva, zlo ne misli", ne glede na to, da bodo ciniki morda našli kontra primere (tudi diktatorji pojejo, mar ne?).
Kdor išče pozornost, ljubezen in odobravanje soljudi preko posedovanja teh materijalizmov, bo vsekakor na koncu "raped client", to vam lahko povem tudi iz lastnih izkušenj (tudi mene lastna glupost dostikrat tepe, nisem nobena izjema).
Namesto "dobro zvenečih" posnetkov, iščite raje glasbo, ki vas bo izpolnila, ne glede na norme hajend policije. Tisti glasbeniki, ki jim je kaj mar do njihove glasbe, v svojem poslanstvu nimajo v očeh vaših silnih sistemov, ampak hočejo, da se vas njihova glasba dotakne, na..., saj veste kakšen način (da ne bom preveč pocukran).

Sam vam lahko potrdim, da me določena muzika lahko neverjetno "nafila" z energijo in voljo do življenja - kolikokrat bi to lahko trdili za vso to plejado sterilnih hajend posnetkov?
Seveda dobri posnetki in dobra feršterkerija ta efekt povečujejo, ampak ne pozabite na prioritete in osnovni smisel vsega skupaj.
V primeru, da vam hajfaj povzroča zgolj en kup preglavic in vas spravlja v depresijo, je pa seveda skrajni čas, da prestopite v drugi "vrtičkarski" klub.

Disclaimer: ta spletna stran nikakor ni namenjena zgolj neki, tobože, kao superiorni tehnologiji zvočnikov in še česa, vsi napori v fun fidelity in hihi fidelity kategorijah so nadvse dobrodošli, osebno se samo trudim razmejiti pojme in posredovati nekaj od mojih, kakršnihkoli že izkušenj, samo to in nič več.

Take it easy Janez, relax & enjoy some music! :band:
Perigee Definitive.jpg

Cessaro1.jpg

Infinity mod.jpg

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 28 May 2009, 12:30


softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 30 May 2009, 17:30

Line Array VS Line Source

Razlika je zelo pomembna !!!

Line Array zvočniški sistemi so uporabni izključno za večje oddaljenosti, pri povprečnih, praktičnih razdaljah nekaj metrov, imajo občuten padec na visokih tonih, tega ne govorim na pamet, ampak iz izkušenj. Naj bo vezava večih visokotoncev izvedena serijsko/paralelno (zelo slabo na razdalji do nekaj metrov) ali pa v tako imenovanem tappered array načinu (za spoznanje boljša varijanta), rezultat je v obeh primerih drastično inferioren Line Source principu (torej ena, neprekinjena visokotonska enota). Problem je namreč v tem, da se zvok večih diskretno sevajočih elementov (visokotoncev) zaradi prevelike medsebojne razdalje in kratkih valovnih dolžin, ki so tukaj v igri, na praktičnih razdaljah poslušanja, ne uspe pravilno sumirati (fazni problemi), rezultat je zaprto visokotonsko področje in pomanjkanje detaljev - mrtva priroda.
Line Array sistemi so še kar popularni v pro audio sektorju, kjer tudi popolnoma opravičijo svoj obstoj, za domači hajfaj pa so v kvalitativnem smislu praktično neuporabni, ne glede na to, da jih mnogo firm in posameznikov forsira (verjetno zaradi lepega izgleda in večje trpežnosti). Primeri Line Array zvočniških sistemov (močno odsvetujem za hajfaj/hajend):

http://www.hometheaterforum.com/topic/6 ... er-design/
Attachments
Selah Audio (1).jpg
Scaena.jpg
Pipedreams.jpg
Swans F 2.3.png
(249.33 KiB) Downloaded 5204 times

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 30 May 2009, 17:32

Vmesna skupina bi morda lahko bila tale dva primerka, pri katerih so verjetno ti problemi zelo zreducirani:
Dali_Megaline.jpg
(22.42 KiB) Downloaded 5196 times

Transmission Audio.jpg
(128.34 KiB) Downloaded 5200 times

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 30 May 2009, 17:37

Line Source zvočniški sistemi na drugi strani, temu niso podvrženi, prav nasprotno, lahko jih poslušate iz razdalje par centimetrov, do nekaj metrov in pri tem popolnoma ohranijo svoj izredno odprt karakter, ob vseh ostalih prednostih, ki jih ima LS princip. Primeri:

THE FORCE Perfect 8.jpg

Gilmore Audio.jpg
(130.15 KiB) Downloaded 5193 times

diva1w.jpg

Analysis - KR Audio.jpg

Acoustat Spectra 6600s.jpg

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 04 Jun 2009, 23:05

Plane Source zvočniški sistemi imajo konstrukcijsko pogojeni ožji sweet spot, primerki:
Attachments
Sanders ESL.jpg
Soundlab_A-1_3.jpg

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 08 Jun 2009, 20:28

njihov bas ne bo podrl nobene bajte, tudi bi bilo fajn, če bi bil malo širši, zato da bi akustični kurzschluss bil malo nižje, ampak v kvalitativnem smislu pa zna biti super.

http://www.blackdahlia.com/html/tip_61.html

http://www.gcaudio.com/products/feature.html

http://www.hometheaterhifi.com/volume_1 ... art-1.html

http://www.highend.cz/productpages/fina ... eaudio.pdf
Attachments
Final.PNG

softspeaker
Site Admin
Posts: 2115
Joined: 11 Mar 2009, 09:45
Location: Brezno (Abyss)

Re: "Ultimativni" zvočniški koncepti

Postby softspeaker » 12 Jun 2009, 12:46

Lynn Olson je prav tako "lociral hudiča" v konvencionalnih dinamičnih škatuljicah, objavljeno z njegovim dovoljenjem:

http://www.nutshellhifi.com/

Here I'll describe a pair of simple ear-training methods to detect colorations - you won't thank me, since you'll be sensitized for life once you become aware of them.

1) Tweeters have a surprising amount of distortion. To hear the tweeter distortion, play music at a level you're comfortable with, and choose selections that have a continuous line of singing. Now shut off the midbass and woofers, leaving the tweeter playing. The sound will be wispy and insubstantial, and after you listen for a little while, you'll notice that on some passages, it is actually quite distorted. Notice that the distortion comes and goes in an unpredictable and maddening way - just as you start to relax, the thing blats and sizzles like a piece of tissue paper, than the annoyance flits away again.

Now that you can recognize what your tweeter's been doing all along, restore the mids and bass. You can still hear the problem, can't you? Now that awareness will never go away.

2) Cabinets have more coloration than you think. Play a symphonic piece this time, something scored with a lot of density. No chamber music or jazz, no good for this test. Play it a moderate level, and walk up to the speaker and press your ear directly against the side of the cabinet. Repeat for the rear. Try the other side.

Now sit and listen in the usual listening position. You can still hear the cabinet sound, can't you? Yes, it's been there all along, and you didn't know it. Now you do - and you won't be able to ignore it any more!

3) Play a symphonic piece at a moderate level with a fairly continuous line - choose a piece you like, this test won't destroy your faith as much as the first two. Shut down the other channel - you can use a mono source if you want, just choose something with a pleasing and natural-sounding tonal balance.

Walk up to the remaining speaker so you're about a meter away, then walk around it slowly, completing one circle, then keep moving slowly round and round. Stop and listen what the speaker sounds like in the rear quadrant. Most monopoles (nearly all) sound - well - "gurgly" and bass-heavy from the rear. The "gurgly" quality are cabinet colorations at close range (you are close enough so room colorations don't matter) and the dull, muffled quality is the strange, heavily diffracted sound of the tweeter.

This one is so simple it looks really stupid. That doesn't stop me when nobody is looking.

4) Cabinets have really weird-sounding internal standing wave colorations, and especially cabinets where multiple drivers share a common chamber (line arrays, I'm looking at you). If you visit the proud audiophile or manufacturer when the drivers are pulled out, if the baffle opening is big enough, put your head inside (don't get stuck!!!), or if you want to play it safe, put your ear right at the aperture.

Listen for awhile. Note just how different it sounds than when you're several feet away in free air. The cabinet, even if is filled with Miracle Absorbing Material, has a hollow, muffled, resonant - well, boxlike quality, but with odd colorations from the damping techniques themselves. It's not really a simple "box" sound - there's other stuff, too, and hard to describe.

Speaker diaphragms are acoustically transparent, no matter what material they are made from. These weird boxy qualities are there all the time, overlaying their signature on the honest sound of the driver. This is especially severe in line arrays with a common rear chamber - the best reason for using multiple, small, isolated chambers, preferably of dissimilar dimensions.

There. Four listening techniques that will reveal a great deal of the gross and obvious defects of speakers from $100 to $100,000.


You've had a little taste of the speaker-designer world, where speaker defects jump out at you at trade shows and the homes of hifi enthusiasts. I've described only two of the many, many defects of loudspeakers.
---------------------------------------------------------------------------------------------
O dipolih, škatlah, etc:

Some people prefer a restricted soundstage, and consider extra-width and extra-deep effects artificial. I don't - I've worked in surround sound since 1973 (the Shadow Vector patent and prototype with Audionics) - and know the difference between artificial and genuine reproduction of spatial characteristics. A good dipole, whether electrostatic or dynamic, plays the recorded ambience as recorded, not in a fake-reverb kind of way.

This is because the brain/mind/hearing system assigns sound into different processing "slots": 0-1 mSec is used for localization, 1-25 mSec is used for assigning ambient qualities (how big is the space), and anything delayed more than 25mSec starts to sound like an echo. So measures to reduce diffraction and stored energy in any kind of speaker are worthwhile, since most of the stored energy is going to fall into the 0 to 1 mSec interval, where it damages the sense of localization. Room reflections, including the first one off the floor, are benign - in fact, the floor reflection, although troublesome to measure, actually assists localization.

This is why dipoles don't "create" ambience, the simply allow you to notice what's on the recording. If you're listening to a 1944 Toscanini recording, it's going to sound as dry as the Sahara Desert. Chamber music sounds just like musicians playing in a small, lively room. Symphonies sound like they're in big halls, as they should, although running the solo mikes up and down is really obvious and silly-sounding, since the lucky instrument zooms forward and then scurries away once it leaves the spotlight.

The most noticeable - and unique to prosound dipoles - is the sheer sense of presence of big-sounding instruments like piano and kettledrums. These things sound real, not hifi. Electrostats just don't have the gigantic dynamics these instruments require, and with horns, you don't get that sense of the sheer size of the instrument, although you get the loudness. And to my ears, the audiophile line arrays sound artificial, overhyped, and incoherent. (Not surprising; when you have a multitude of drivers delivering the sound at slightly different arrival times - think of the path-length differences - the sense of impact and coherence isn't going to be there, thanks to the arrivals being smeared over that critical fisrt millisecond.)

Anyway, if anyone reading this little thread is truly ambitious, try the dipole thing with a 15" paper-cone Tannoy, and prepare to be amazed. The less you hear the cabinet, the better a driver is going to sound. If the driver is truly great, you won't hear it's full potential in a box - any box, I don't care what wonder material it's made of.
---------------------------------------------------------------------------------
O spektralni uravnoteženosti:

From what I heard at the show, Siegfried Linkwitz, Jonathan Weiss, Duke, and Bruce Edgar appear to prefer the balance I do (a "traditional" balance), flat with a moderate tilt towards the bass - maybe 1 to 2 dB tilt between 100 Hz and 10 kHz, and no more.

This is a minority taste in the industry today. The high-name-recognition exhibitors (who could afford the largest rooms) were demoing speakers with obviously nonflat balances that reminded me of the TAD Reference Ones I heard a while ago; tipped-up, bright, with breakup artifacts in the 3~5 kHz region, the 100~160 Hz region depressed by several dB, and deep bass overemphasis. This is the sound that magazine and online reviewers seem to prefer, since it's the sound you get with the highly-reviewed name-recognition speakers - Wilson, JMLab, Magico Mini, et al.

---------------------------------------------------------------------------------

Audiophile vs prosound dynamics:

So when I invent the phrase "audiophile-scaled", I simply mean a speaker that uses typical audiophile drivers, like Scan-Speak, Vifa, Seas, etc.

Contrary to the myths of the glossy magazines, no, you can't pair a $100,000 audiophile speaker with a MBL kilowatt amplifier and have it fill a 500-seat movie theater.
5~7" midrange drivers and 1" dome tweeters can only put out so many acoustic watts. First they compress (around 90~95 dB). Then they distort. Then they distort a lot more. Then they fail, sometimes taking the crossover and amplifier with them.


Return to “Zvočniki”

Who is online

Users browsing this forum: No registered users and 4 guests

cron